V Sloveniji je več kot deset tisoč kilometrov planinskih poti. Po tehnični zahtevnosti jih Planinska zveza Slovenije razvršča v tri kategorije. Kategorija pove, kakšno znanje in opremo pot zahteva — ne pa, kako fizično naporna je.
| Kategorija | Značilnosti | Oprema in znanje |
|---|---|---|
| Lahka pot | rok pri hoji ni treba uporabljati; pot je lahko kljub temu dolga in naporna | planinska obutev, oblačila za spremenljivo vreme; pohodne palice so dobrodošle |
| Zahtevna pot | na posameznih težjih mestih si pomagamo z rokami; tam so varovala (jeklenice, klini) | izkušnje v hoji po skalnatem terenu, odsotnost vrtoglavice; priporočljiva je čelada |
| Zelo zahtevna pot | najtežja kategorija; strmi, izpostavljeni odseki, ki zahtevajo plezanje z varovali | izkušnje, kondicija in zanesljivost; priporočljiva sta čelada in samovarovalni komplet |
Markacije
Planinske poti so označene s Knafelčevo markacijo — belo piko z rdečim kolobarjem, ki jo je oblikoval Alojz Knafelc. Uporablja se samo za označevanje planinskih poti. Planinske poti so po zakonu javnega značaja.
- Markacije so na vidnih mestih v obeh smereh hoje; če več minut ne vidite nobene, se vrnite do zadnje.
- Smerne table na razpotjih navajajo cilje in okviren čas hoje.
- Pozimi so markacije pogosto pod snegom, poletna pot pa je lahko zaradi plazov neprehodna.
Načrtovanje ture
- Izberite pot, ki ustreza znanju, kondiciji in opremi najšibkejšega člana skupine.
- Preverite opis poti, zemljevid in čas hoje (z rezervo za počitke in sestop).
- Preverite vremensko napoved in razmere (sneg, zaprte poti).
- Nekomu povejte, kam greste in kdaj se vrnete; telefon naj bo napolnjen.
- Med turo bodite pripravljeni na vrnitev — vrh ni obvezen.